V časih epidemije gre posebna zahvala učiteljicam in učiteljem, ki neumorno in predano opravljajo svoje delo v korist svojih učenk in učencev ter vseh otrok. Zahtevnost učiteljskega dela uvršča naš poklic med epidemiološko najbolj zahtevne. Verjamemo, da naš poklic tako dojema tudi največji del državljank in državljanov naše države.
Da bi učiteljicam in učiteljem, ključnim deležnikom, vsaj malo pomagali pri delu in odločitvah, smo pripravili nabor idej, katerih namen je učiteljstvu olajšati spoprijeme z izzivi nenehno spreminjajoče se COVID-19 realnosti. Vsekakor učiteljice in učitelji predstavljene pristope že poznamo in jih praviloma že uporabljamo. Zdi pa se, da ni odveč, če se katere od idej ponovno spomnimo ali na novo premislimo oziroma jo ozavestimo.
Naj začnemo z najbolj znanimi in očitnimi:
Z učenci se potrudimo vzpostaviti pristen stik, tako da z njimi čim večkrat komuniciramo »v živo«, jih poimensko naslavljamo, se z njimi tudi individualno pogovarjamo in jih povprašamo tudi o tem, kako preživljajo čas in kako zmorejo opravljati učne obveznosti. Če je mogoče, se jim prilagodimo oz. jih upoštevajmo, ko nam zaupajo, kakšne težave imajo. V komunikaciji z njimi bodimo odprti za ideje in zaupajmo v njihove zmožnosti ter pozdravimo njihove dosežke. Pomembno je, da jim ponudimo različne priložnosti za pozitivno potrjevanje.
Vsekakor pa se še tako usposobljena, odgovorna, srčna učitelj in učiteljica kdaj srečata z učenko ali učencem, s katerim komunikacija ne steče. Včasih za tem stojijo tudi starši z zahtevnimi pogledi in težko uresničljivimi željami in cilji. Tudi to je del življenja, samega poklica, pomembno je, da tudi v teh trenutkih ohranimo dostojanstvo in samozaupanje. Zato si v kolektivu pomagajmo, da se situacija sčasoma razreši in da zastoj ali celo konflikt presežemo …
Do učencev izražajmo spoštovanje, ki ga pokažemo s sprejemanjem njihovih posebnosti, želja, interesov, potreb, idej, še posebej pa s spoštovanjem njihovih meja. Pomembno je, da učencem šolske aktivnosti ponudimo v obliki izzivov, tako da jim omogočimo izbiro teme, načina dela, da jim omogočamo različne stopnje aktivnosti in osebne vpletenosti. Dobro je, če razumemo tudi njihove potrebe po začasnem umiku iz aktivnega udejstvovanja in da takrat prepoznamo stisko učenca in se nanjo odzovemo.
Tudi v času dela na daljavo in še posebej ob vrnitvi v šolske klopi je pomembno zagotoviti, da razred in šola učencem predstavljata varno okolje. To zagotovimo z vzdrževanjem šolske/razredne rutine, ki učencem ponuja predvidljivost socialnega in fizičnega okolja. Šolsko delo v razredu (in na daljavo) UMIRJAJMO tudi z zagotavljanjem časa za konkretne šolske aktivnosti in naloge, z umirjeno in, če je le mogoče, naklonjeno komunikacijo, svojo dostopnostjo ter ČUSTVENO POZITIVNIM ODZIVANJEM na vedenje in ravnanje učencev. Stopnjevanje napetosti z zahtevami po pretirani disciplini in visokih dosežkih stopnjuje stiske učencev in posledično niža njihovo notranjo motivacijo. V stiku z učenci bodimo UMIRJENI, PSIHIČNO STABILNI IN PREDVIDLJIVI, saj zaskrbljen, prestrašen in paničen učenec ne zmore biti ustvarjalen, zbran in dalj časa miselno aktiven.
Poslušanje naj dobi prednost pred kompleksnimi navodili in predolgimi razlagami. Razlago učne vsebine in navodil (oboje je seveda nujno) kombinirajmo s samostojnim branjem in učnim delom, (ko so učenci že opismenjeni), učencem omogočimo čim več možnosti za pripovedovanje, voden pogovor/diskusijo v skupini/razredu. Omogočimo pa jim tudi zaupni individualni pogovor, pri katerem je pomembno, da smo odprti za izpovedi, občutljivi za čustvene vidike pripovedovanja in da se ne postavljamo v vlogo tistega, ki osebnostno vrednoti ali obsoja (npr. »Zakaj si tiho?«, »Spet tega ne znaš!«, »Kako si lahko to naredil?«) ter učencem ne dajajmo različnih oznak (»Ti si pravi filozof.«). Pazimo, da priložnosti za izražanje ne dajemo le nekaterim oz. izbranim.
Pomembno je, da se zavedamo, da učenci potrebujejo potrjevanje pred učiteljico ali učiteljem, pred drugimi učenci in učenkami ter pred samim seboj, zato je pomembno, da iščemo in zaznavamo njihova močna področja ter jim damo dosti priložnosti, da le ta pokažejo, nadgradijo, razvijajo.
Zaradi premalo socialnih stikov v obdobju pouka na daljavo so učenci »podhranjeni« za SOCIALNE INTERAKCIJE Z VRSTNIKI, v določenih primerih so do tega celo odklonilni, zato je pomembno, da s sistematičnim vključevanjem različnih socialnih aktivnosti v pouk (socialne igre, socialne didaktične igre, vrstniška pomoč, sodelovalno učenje idr.) učence in učenke motiviramo za socialne interakcije.
Pri šolskem delu dajajmo PREDNOST ODPRTIM (DIVERGENTNIM) PROBLEMOM, ki lahko pripeljejo do več možnih rešitev, saj je večina družbenih in znanstvenih problemov take narave.
Še posebej se poskusimo v teh časih zavedati, da učencem predstavljamo model vedenja in ravnanja, pa tudi osebnostne naravnanosti do življenjskih izzivov. Uporabljajmo HUMOR, ki pomembno prispeva k duševnemu zdravju, deluje povezovalno, sprostitveno in terapevtsko. Ko gre, se nasmejmo tudi sebi, v razredu zagotavljajmo priložnosti za situacijsko komiko z uporabo lutke, pantomime, socialnih iger, iger vlog, dramatizacije skečev idr. Z vnašanjem »smejalnih premorov« zagotovimo učencem, da popestrijo svoje šolsko delo, ga razpoloženjsko in storilnostno uravnotežijo.
Učencem zagotavljajmo možnosti za samostojno delo, izbirnost na osnovi interesov in želja, iskanje novih načinov učenja, v pouk pa čim pogosteje vključimo njihove ideje in predloge, dajmo jim priložnosti za aktivno raziskovanje sveta, predvsem pa učenje RAZBREMENIMO USODNOSTI NJIHOVIH NAPAK – na napake glejmo kot na del procesa učenja, kot kazalnike tega kaj popraviti, kaj dopolniti, kaj spremeniti, kaj še nadgraditi. Učenci naj pouk sooblikujejo, saj se bodo tako bolj identificirali z učnimi cilji in svojimi učnimi dosežki ter se učili odgovorno SAMOURAVNAVATI (samoregulacija) svoje učenje.
Prav tako posvečajmo POZORNOST MOREBITNIM UČNIM NEENAKOSTIM, ki so nastale/se okrepile v času šolanja na daljavo oziroma še nastajajo v podaljšanem trajanju epidemije.
Ne pozabimo tudi na GIBANJE IN RAZTEGOVANJE med poukom – učenkam in učencem je v tem času pomembno umanjkalo gibanja, veliko časa preživijo sede in pred ekranom, če je mogoče, si vzemimo čas tudi za to.
Podpisane in podpisani:
Dr. Ljubica Marjanovič Umek, zaslužna profesorica za razvojno psihologijo,
Dr. Sanja Berčnik, docentka za področje predšolske pedagogike in področje teorije vzgoje,
Dr. Alenka Polak, docentka za področje pedagoške psihologije,
Študentke drugega letnika socialne pedagogike Pedagoške fakultete na Univerz v Ljubljani in
Ekipa projekta POGUM iste fakultete.